Slovenski vzgojno-izobraževalni zavodi imajo nekaj, česar ne bi smeli jemati za samoumevno: dobro razvit in strokovno podprt sistem organizirane prehrane otrok in mladostnikov, ki predstavlja pomemben javnozdravstveni steber. Z organiziranimi obroki se glede na vrsto zavoda zagotavlja pomemben delež dnevnih energijskih in hranilnih potreb otrok in mladostnikov – od 30 % v srednjih šolah do 75 % v vrtcih [1].

Za kakovostjo tega sistema je veliko več kot zagotavljanje obrokov. Njegovo delovanje zahteva strokovno načrtovanje prehrane v skladu s prehranskimi potrebami otrok in nacionalnimi smernicami, zagotavljanje medicinsko indiciranih diet in varnosti živil, izvajanje javnih naročil, vključevanje lokalnih in ekoloških živil ter živil iz shem kakovosti. Pomemben del sistema sta tudi spremljanje zavržene hrane in prehranska vzgoja.

Takšen sistem je rezultat desetletij strokovnega razvoja in predstavlja pomemben dosežek na področju skrbi za prehrano otrok in mladostnikov. Prav zato ga moramo varovati.

Od ustavne presoje do obveznosti vzgojno-izobraževalnih zavodov

Zagovornik načela enakosti je julija 2026 na Ustavno sodišče vložil zahtevo za presojo ureditve prehrane v vrtcih in šolah [2]. Meni, da sedanja ureditev otroke, ki določenih živil ne uživajo zaradi vere oziroma svetovnonazorskega prepričanja na ravni vere, postavlja v slabši položaj.

Pomembno je biti natančen: Ustavno sodišče o tem še ni odločilo. Trenutno govorimo o pravnem stališču Zagovornika in zahtevi za ustavno presojo, ne o že ugotovljeni ustavni pravici do individualno versko prilagojenega obroka.

Spoštovanje verske svobode ne bi smelo biti predmet razprave. Pravica posameznika, da pri prehranjevanju sledi svojemu verskemu prepričanju, mora biti spoštovana. Ob tem pa je pomembno razlikovati med pravico posameznika do verske svobode in pravico do organizirane prehrane v vrtcih in šolah. Pravica do organizirane šolske prehrane ne izhaja neposredno iz Ustave, temveč jo ureja zakonodaja[3]. Zato vprašanje ni, ali je treba versko prepričanje posameznika spoštovati. Vprašanje je, ali spoštovanje tega prepričanja pomeni tudi obveznost vrtca ali šole, da zagotovi versko prilagojen obrok.

Na prvi pogled se lahko zdi, da je verska prilagoditev obroka razmeroma preprosta. V sistemu organizirane prehrane pa vsaka dodatna prilagoditev vpliva na več medsebojno povezanih procesov, od načrtovanja jedilnikov in nabave živil do organizacije dela v kuhinji, priprave in razdeljevanja obrokov. Pri tem je treba upoštevati tudi, da v Sloveniji živijo pripadniki različnih verskih skupnosti, katerih prehranska pravila in omejitve se med seboj razlikujejo. Versko prilagojene prehrane zato ni mogoče obravnavati zgolj kot zamenjavo posameznega živila, temveč kot prilagoditev, ki vpliva na organizacijo in izvajanje prehrane kot celote.
Prav zato sedanja ustavna presoja odpira tudi širše strokovno vprašanje:

Koliko različnih individualnih zahtev lahko vključimo v sistem organizirane prehrane v vrtcih in šolah, ne da bi pri tem ogrozili njegovo kakovost, varnost in dostopnost?

Med naraščajočimi zahtevami in zmogljivostmi sistema

Z razvojem organizirane prehrane so se postopoma širile tudi strokovne in organizacijske zahteve za njeno izvajanje. Številne so pomembno prispevale k višji kakovosti prehrane otrok. Toda vsaka nova zahteva, naj bo še tako strokovno utemeljena in dobrodošla, zahteva tudi ustrezne pogoje za njeno izvajanje.

Obseg in zahtevnost nalog sta se povečevala, kadrovski normativi in drugi viri, potrebni za njihovo izvajanje, pa se temu niso ustrezno prilagajali. Na potrebo po ponovni presoji in prenovi kadrovskih normativov se opozarja že ob obstoječem obsegu nalog [4].

Posamezni vrtci in šole se že danes v okviru svojih možnosti prilagajajo nekaterim prehranskim omejitvam, povezanim z verskim prepričanjem, najpogosteje z možnostjo obroka brez svinjine. Takšna prilagoditev pa sama po sebi še ne pomeni zagotavljanja prehrane v skladu z vsemi pravili posamezne veroizpovedi. Verska prehranska pravila so lahko bistveno širša od izločitve posameznega živila in se med posameznimi verskimi skupnostmi tudi razlikujejo.

Pri tem je pomembno razlikovati med zmožnostmi posameznega zavoda in zahtevami, določenimi na nacionalni ravni. Kar posamezni zavod danes lahko omogoči v okviru svojih zmožnosti, z uvedbo sistemske obveznosti postane nekaj, kar morajo zagotavljati vsi zavodi.

Kaj vsaka nova obveznost pomeni v praksi?

Kaj pomeni prehod od zmožnosti posameznega zavoda do sistemske obveznosti, bomo lahko kmalu spremljali tudi pri organizaciji šolskih kosil. S 1. septembrom 2027 se namreč začne uporabljati novela Zakona o šolski prehrani, po kateri bodo do brezplačnega kosila upravičeni vsi učenci, ki se redno šolajo in se na kosilo prijavijo [5]. Utemeljeno je zato pričakovati, da se bo povečalo število učencev, ki bodo kosilo v šoli tudi koristili, s tem pa tudi število dnevno pripravljenih obrokov in posledično obseg dela na vseh ravneh organizacije šolske prehrane.

Ob vsaki novi zahtevi bi se zato morali vprašati predvsem, kako jo vključiti v obstoječi sistem tako, da ga z njo izboljšujemo in ne slabimo. Organizirana prehrana v VIZ je sistem javne prehrane, katerega temeljna naloga je vsakodnevno zagotavljanje ustrezne, kakovostne, varne in prehransko uravnotežene prehrane velikemu številu otrok. Individualne potrebe so pomembne, vendar jih je treba obravnavati v okviru te temeljne naloge.

Če naj nova zahteva postane obveznost vseh VIZ, moramo že pred njeno uvedbo poznati odgovore na nekaj zelo konkretnih vprašanj. Kaj natančno bo moral zavod zagotavljati in koliko različnih prilagoditev bo to pomenilo v praksi? Kakšne dodatne kadrovske, prostorske in organizacijske zahteve bo to prineslo? In kdo bo zagotovil sredstva za njihovo izvajanje?

Ta vprašanja so še toliko pomembnejša, ker podatki strokovnega spremljanja prehrane kažejo odstopanja od priporočil zdravega prehranjevanja[6]. Novejša analiza izvajanja prehranskih smernic ob tem opozarja tudi na omejitve, s katerimi se zavodi srečujejo pri njihovem izvajanju, med drugim na pomanjkanje kadra, preobremenjenost zaposlenih in prostorske omejitve [4]. Ob uvajanju novih zahtev je zato treba vselej presojati tudi, kako bodo te vplivale na izvajanje že obstoječih nalog.

Kakovost organizirane prehrane v VIZ je naša skupna odgovornost
Zdrava, varna in kakovostna prehrana otrok mora ostati naš skupni cilj. Nove potrebe in zahteve so del razvoja organizirane prehrane, vendar mora njihovemu vključevanju slediti tudi razmislek o pogojih za kakovostno izvajanje.

Vsako nadaljnjo nadgradnjo sistema je zato treba načrtovati premišljeno in ob upoštevanju njegovih dejanskih zmogljivosti. Le tako lahko nove potrebe vključujemo, ne da bi pri tem postopoma oslabili prav tisto, kar želimo ohraniti – kakovost organizirane prehrane za vse otroke.

Reference

  1. ZRSŠ, Smernice za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. 2024: Ljubljana.
  2. Zagovornik načela enakosti, Zahteva za oceno ustavnosti. 2026, RS, Zagovornik načela enakosti.
  3. Zakon o šolski prehrani (ZŠolPre-1). 2013, Uradni list Republike Slovenije: Slovenija.
  4. Gregorič M., i.s., Analiza izvajanja prehranskih smernic v vzgojno-izobraževalnih zavodih. 2024, NIJZ: https://nijz.si/wp-content/uploads/2024/04/POROCILO_SOLSKA-ANKETA_koncno.pdf.
  5. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o šolski prehrani (ZŠolPre-1B), in 76/2023. 2023, Uradni list, RS: Slovenija. p. 6675.
  6. Toth, G., N. Dolinšek, and M. Gregorič, Strokovno spremljanje prehrane s svetovanjem v VIZ v letu 2018. 2019, NIJZ.