Prekomerna telesna masa in debelost sta eden najhitreje naraščajočih javnozdravstvenih problemov sodobnega časa in hkrati eden največjih tihih ubijalcev 21. stoletja. Če se trenutni trendi ne spremenijo, bo do leta 2050 s tem stanjem živelo približno 60 % odraslih (3,8 milijarde ljudi) in skoraj tretjina otrok (746 milijonov) - več kot dvakrat toliko kot leta 1990 [1].
Debelost ne nastane zaradi enega samega vzroka. V ozadju gre za kompleksno prepletanje bioloških mehanizmov, vključno z genetsko dovzetnostjo in hormonsko regulacijo ter dejavnikov, kot so prehranski vzorci, telesna nedejavnost, družinsko okolje, motnje spanja, stres, ki skupaj spodbujajo previsok energijski vnos in premajhno porabo energije.
Zato debelost danes razumemo kot večfaktorsko bolezen pri kateri genetika in fiziologija vplivata na dovzetnost, okolje pa odločilno določa, kako se ta dovzetnost izrazi v praksi [2].
Kako opredelimo prekomerno telesno maso in debelost?
Prehranjenost najpogosteje ocenjujemo z indeksom telesne mase (ITM oziroma BMI), ki predstavlja osnovno presejalno orodje v klinični praksi in raziskavah. Izračunamo ga kot razmerje med telesno maso (v kilogramih) in kvadratom telesne višine (v metrih).
Pri otrocih in mladostnikih do 19. leta starosti ITM vselej interpretiramo glede na starost in spol, saj se telo v obdobju rasti hitro spreminja. Vrednosti zato primerjamo z rastnimi grafikoni, ki omogočajo oceno prehranjenosti glede na vrstnike. Prekomerna telesna masa je opredeljena z vrednostmi med 85. in 95. percentili, debelost pa z vrednostmi nad 95. percentilom [2] .
Pri odraslih je razlaga enostavnejša: prekomerna telesna masa je opredeljena pri ITM ≥ 25 kg/m², debelost pa ITM ≥ 30 kg/m² [1]. Vendar pa je potrebno omeniti, da je ITM je uporabno presejalno orodje, ne poda pa informacije o sestavi telesa ali razporeditvi maščobnega tkiva. Zato lahko v posameznih primerih, na primer pri izrazito mišičastih posameznikih, preceni stopnjo prehranjenosti.
Pri opredelitvi obeh teh tveganih stanj je pomembno opredeliti kje v telesu se maščoba kopiči. Posebej tvegano je kopičenje maščobe v predelu trebuha, t. i. centralna ali visceralna debelost, pri kateri se maščoba nalaga okoli notranjih organov. Takšno maščobno tkivo je presnovno aktivno in povezano z večjim tveganjem za inzulinsko rezistenco, sladkorno bolezen tipa 2, povišane maščobe v krvi in bolezni srca in ožilja. Raziskave kažejo, da kazalniki centralne debelosti napovedujejo presnovno tveganje bolj zanesljivo kot sam ITM [3].
V praksi centralno debelost pogosto ocenjujemo z razmerjem med obsegom pasu in telesno višino (angl. waist-to-height ratio, WHtR). Izračunamo ga tako, da obseg pasu (v centimetrih) delimo s telesno višino (v centimetrih). Vrednosti nad 0,5 pomenijo povečano tveganje, kar lahko preprosto interpretiramo kot: obseg pasu naj bo manjši od polovice telesne višine [4].
Zakaj prekomerna telesna masa in debelost predstavljata tveganje za zdravje
Prekomerno maščobno tkivo ni le pasivna zaloga energije, temveč presnovno aktivno tkivo, ki sproža kronično nizkointenzivno vnetje v telesu. To ne povzroča opaznih simptomov, vendar dolgoročno obremenjuje presnovo in žilni sistem.
To stanje postopno vodi v inzulinsko rezistenco, motnje v uravnavanju krvnega sladkorja in presnovi maščob ter poruši hormonsko ravnovesje, ki uravnava apetit, sitost in porabo energije. Posebej problematično je visceralno maščobno tkivo, ki obdaja notranje organe, saj je presnovno bolj aktivno in povezano z večjim tveganjem za kronične bolezni.
Pri otrocih in mladostnikih prekomerna telesna masa že povečuje verjetnost za sladkorno bolezen tipa 2, dislipidemijo, hipertenzija, težave z gibalnim sistemom ter psihosocialne težave kot so depresija, tesnoba in nižja kakovost življenja [2].
Pri odraslih prekomerna telesna masa povečuje tveganje za srčno-žilne bolezni in sladkorno bolezen tipa 2, debelost pa dodatno prispeva k nekaterim vrstam raka in bistveno skrajša zdravo življenjsko dobo. Globalne analize kažejo, da visok ITM letno prispeva k več milijonom smrti, predvsem zaradi srčno-žilnih bolezni [3].
Ključni dejavniki, ki vplivajo na telesno maso
V nadaljevanju so na kratko predstavljeni tesno prepleteni ključni dejavniki, ki prispevajo k razvoju prekomerne telesne mase in debelosti.
- Genetska dovzetnost
Genetski dejavniki vplivajo na apetit, presnovo in način shranjevanja energije, zato so nekateri posamezniki bolj dovzetni za razvoj prekomerne telesne mase. Vendar pa genetika sama ne povzroči debelosti. Ta se razvije predvsem v okolju, ki spodbuja visok energijski vnos in nizko porabo energije, t. i. obesogenem (debelilnem) okolju, ki se mu je v sodobnem načinu življenja pogosto težko izogniti [5].
To pomeni, da lahko genetska dovzetnost poveča tveganje, vendar se debelost najpogosteje razvije šele, ko se ta dovzetnost sreča z neustreznimi prehranskimi navadami.
- Hormonska disregulacija: ghrelin in leptin
Dva glavna hormona uravnavata apetit in energijsko ravnotežje: grelin (hormon lakote) in leptin (hormon sitosti). V normalnem delovanju telesa ghrelin pred obrokom naraste in spodbuja lakoto, po obroku pa upade, medtem ko leptin signalizira zadostne energijske zaloge in prispeva k občutku sitosti. Pri dolgotrajnem energijskem presežku se poruši regulacija apetita. Razvije se leptinska odpornost, pri kateri signal sitosti ne deluje več učinkovito, hkrati pa se poruši tudi uravnavanje ghrelina. Posledica je povečan občutek lakote, večji vnos energije in vztrajanje prekomerne telesne mase in debelosti [2].
- Prehranski vzorci
Prehranski vzorci pomembno vplivajo na količino zaužite energije.
Sodobna prehrana pogosto temelji na energijsko gostih in visoko predelanih živilih, ki vsebujejo več maščob, sladkorja in soli ter so zato izrazito okusna. Hkrati so takšna živila hitro dostopna in enostavna za uporabo, zato po njih v hitrem življenjskem tempu posegamo pogosteje. Raziskave kažejo, da posamezniki ob uživanju takšne hrane zaužijemo več energije kot ob prehrani iz minimalno predelanih živil, saj nas izraziti okusi spodbujajo k večjemu vnosu [6].
- Telesna nedejavnost
Nizka raven telesne dejavnosti zmanjšuje porabo energije in pospeši nastanek neravnovesja med vnosom in porabo energije. Sodobni življenjski slog, ki vključuje veliko sedenja in premalo gibanja, pomembno povečuje tveganje za razvoj prekomerne telesne mase in debelosti, kar znanstvene raziskave potrjujejo že vrsto let [7].
- Motnje spanja
Pomanjkanje spanja vpliva na regulacijo hormonov lakote in sitosti ter je povezano z večjim energijskim vnosom. Ob pomanjkanju spanja se poveča izločanje ghrelina (hormona lakote) in zmanjša delovanje leptina (hormona sitosti), hkrati pa se poveča želja po energijsko bogati hrani. Raziskave kažejo, da krajši čas spanja povečuje tveganje za razvoj prekomerne telesne mase in debelosti pri otrocih in odraslih [8].
- Stres
Kronični stres vpliva na hormonsko ravnovesje in lahko spodbuja prehranjevanje, zlasti poseganje po energijsko gosti hrani. Ob dolgotrajnem stresu se poveča izločanje kortizola, ki je povezano z večjim apetitom ter izrazitejšo željo po sladki in mastni hrani. Hkrati kortizol vpliva tudi na presnovo, saj spodbuja nalaganje maščobe, zlasti v predelu trebuha, kar lahko prispeva k povečanju telesne mase [9].
- Družinsko okolje
Prehranske in vedenjske navade se oblikujejo že v zgodnjem otroštvu. Družinsko okolje, ki ne podpira rednih obrokov, gibanja in spanja, povečuje tveganje za razvoj prekomerne telesne mase in debelosti. Pomembno vlogo imajo tudi zgled staršev, dostopnost hrane in vsakodnevne navade, kot so čas obrokov, skupni obroki ter količina časa pred zasloni, saj ti dejavniki pomembno vplivajo na oblikovanje dolgoročnih navad[10].
Zaključek
Debelost se pogosto razvija postopno, od otroštva skozi mladostništvo do odraslosti. Prav zato je zgodnje prepoznavanje tveganih navad in pravočasno ukrepanje ključnega pomena za dolgoročno zdravje.
Za učinkovito vzdrževanje zdrave telesne mase je pri odraslih koristno redno spremljanje telesne mase (npr. enkrat tedensko). Pri otrocih in mladostnikih pa telesno maso vedno ocenjujemo v kontekstu rasti in razvoja, zato spremljanje poteka predvsem v okviru rednih sistematskih pregledov pri pediatru oz. šolskem zdravniku.
Želite praktično podporo?
V HFL Institutu vam z veseljem pomagamo pri oblikovanju uravnoteženih navad v vašem vsakdanjem življenju in okolju.
Reference
1. Phelps, N.H., et al., Worldwide trends in underweight and obesity from 1990 to 2022: a pooled analysis of 3663 population-representative studies with 222 million children, adolescents, and adults. The Lancet, 2024. 403(10431): p. 1027-1050.
2. Jebeile, H., et al., Obesity in children and adolescents: epidemiology, causes, assessment, and management. The Lancet Diabetes & Endocrinology, 2022. 10(5): p. 351-365.
3. Neeland, I.J., P. Poirier, and J.P. Després, Cardiovascular and Metabolic Heterogeneity of Obesity: Clinical Challenges and Implications for Management. Circulation, 2018. 137(13): p. 1391-1406.
4. Eslami, M., et al., Optimal cut-off value of waist circumference-to-height ratio to predict central obesity in children and adolescents: A systematic review and meta-analysis of diagnostic studies. Front. Nutr., 2023. Volume 9 - 2022.
5. Loos, R.J.F. and G.S.H. Yeo, The genetics of obesity: from discovery to biology. Nature Reviews Genetics, 2022. 23(2): p. 120-133.
6. Hall, K.D., et al., Ultra-Processed Diets Cause Excess Calorie Intake and Weight Gain: An Inpatient Randomized Controlled Trial of <em>Ad Libitum</em> Food Intake. Cell Metabolism, 2019. 30(1): p. 67-77.e3.
7. Silveira, E.A., et al., Sedentary behavior, physical inactivity, abdominal obesity and obesity in adults and older adults: A systematic review and meta-analysis. Clinical Nutrition ESPEN, 2022. 50: p. 63-73.
8. Chaput, J.-P., et al., The role of insufficient sleep and circadian misalignment in obesity. Nature Reviews Endocrinology, 2023. 19(2): p. 82-97.
9. Tomiyama, A.J., Stress and Obesity. Annu Rev Psychol, 2019. 70: p. 703-718.
10. Scaglioni, S., et al., Factors Influencing Children's Eating Behaviours. Nutrients, 2018. 10(6).
